V našem vrtcu v zadnjih dveh letih postopoma uvajamo elemente Montessori pedagogike. Metodo je zasnovala in razvijala Maria Montessori in jo je sama poimenovala »pomoč naravnemu razvoju otroka«.
Pedagogika Montessori,  ki je v svetu prisotna že celo stoletje, se v Sloveniji začenja uveljavljati kot alternativna oblika predšolske vzgoje šele v zadnjem desetletju.

Najnovejše znanstvene raziskave, predvsem s področja biologije, nevrologije, psihologije posredno ali neposredno potrjujejo trdnost znanstvenih principov  vzgoje Montessori.

Maria Montessori je pedagogiko postavila na znanstvene temelje.  Njena pedagoška metoda temelji na opazovanju otrok, ki so svobodni  pri gibanju, eksperimentiranju, izbiranju aktivnosti.

Če je otrok postavljen v primerno okolje, ki je znanstveno organizirano in pripravljeno, se bo, sledeč lastnemu notranjemu razvojnemu načrtu in svojim usmerjajočim instinktom, v njem porajal naravni interes za učenje, delo, konstruiranje, dokončanje začetih aktivnosti, eksperimentiranje lastnih moči, merjenje in nadziranje le-teh. Iz tega načela mora izhajati odrasli pri svojem delovanju, še posebno pri dveh temeljnih nalogah:
- znati pripraviti okolje, ki vzbuja zanimanja, ki se postopoma porajajo in zorijo v otroku;
- izogibati se, z neprimernimi posegi, motenju praktičnega in psihičnega dela, kateremu se vsak otrok posveča.

Zanimanje, aktivnost in trud so lastnosti spontanega in samovzgojnega dela, v katerega se otrok potopi z navdušenjem in ljubeznijo ter tako razkriva in gradi višje kvalitete  človeka. Pomagaj mi, da naredim sam, ni samo pedagoški slogan, ampak »znanstveno« vprašanje, ki ga narekuje sama narava otroka. Naloga vzgojitelja je, da otroka osvobodi tistega, kar ovira njegov naravni načrt  razvoja. Osnovni instinkt in temeljna potreba vodita in usmerjata otroka k aktivnemu prilagajanju svetu stvari in oseb, izmerjenim in prilagojenim njegovim osebnim potrebam. Ne obstaja nobeno družbeno okolje, je zapisala Maria Montessori, kjer ne bi bilo posameznikov, ki imajo različne zahteve in nivoje. Prav zaradi tega dejstva je vrtec okolje, ki mora sprejeti otroke različnih starosti in mora biti primerno tako za individualno delo kot tudi za delo v majhni skupini. Njeno merilo je torej hiša, z razčlenjenimi prostori, nepravilnih oblik, ki so polni »skritih in mirnih kotičkov«, kjer lahko otrok dela, razmišlja, vstopa v svet domišljije v njemu lastnem tempu in notranjem ritmu .

Pohištvo, mize in stoli morajo biti lahki in dostopni: po eni strani omogočajo vsakdanje življenje otrok, ki s fizičnim delom postavljajo in prenašajo pohištvo, po drugi strani pa zaradi občutljivosti razkrivajo otrokove napake ali pomanjkljivo spoštovanje pri ravnanju z njimi. Zaradi istega vzgojnega kriterija otroci montessori vrtcev uporabljajo keramične krožnike, steklene kozarce, dragocene dekorativne predmete: otroci so tako povabljeni h koordiniranemu, natančnemu, previdnemu gibanju in vajam za samoobvladovanje  samopopravo, previdnost in spoštovanje. Tako postanejo učitelji lastnega gibanja in gospodarji lastnega značaja: »Tako otrok napreduje v lastni dovršenosti in se nauči odlično koordinirati svoje zavestne gibe«, (Maria Montessori, L'autoeducazione nelle scuole elementari).
Šolsko okolje postane okolje življenja, v katerem so otroci na igriv način zaposleni pri vzdrževanju reda, čistoče in lepote. Te dejavnosti, t. i. vaje iz vsakdanjega življenja, imajo pomembno in pomensko funkcijo  v »Hiši otrok«, ker spodbujajo psiho-fizično izpopolnjevanje in koordinacijo gibov.

V »Hiši otrok« je prostor:
- skladen z otrokovimi motoričnimi, operativnimi in umskimi zmožnostmi, da ga lahko aktivno uporablja in obvladuje;
- urejen in organiziran tako, da lahko otrok preko stalnih referenčnih točk izoblikuje lasten pogled na realnost ter, da ga  pomirja in mu daje občutek sigurnosti;
- umirjen in harmoničen, ki vzpodbuja prosto širjenje interesov in izkušenj, potrebna je tudi pozitivna psihična in čustvena dimenzija, ki vzbudi čut za zaupanje v sebe in v druge;
- negovan in dobro razčlenjen v podrobnostih, da otroka spodbuja pri odkrivanju napak in samokontroli;
- privlačen in lep, da vzbuja naravno »estetsko« ljubezen otroka do vsega, kar kaže lastnosti kot so prijaznost, urejenost, prijetnost, skrb in pozornost.

Okolje Montessori za predšolske otroke je razdeljeno po naslednjih področjih dejavnosti:
- praktično življenje,
- vzgoja čutov,
- razvoj jezika,
- razvoj logično- matematičnega mišljenja,
- kozmična vzgoja, ki vključuje seznanjanje z biologijo, geografijo in zgodovino,
- glasbena umetnost in likovna umetnost

Delo z otroki v Hišah otrok temelji na dveh znanstvenih predpostavkah:

Prva predpostavka se nanaša na otroka, oziroma na njegovo naravo, ki mu preko  občutljivih in globokih notranjih  spodbud “ukazuje“, kako naj realizira lasten psihičen razvoj.  Narava daje otroku na razpolago posebne vrste občutljivosti, ki so časovno omejene in imajo vodilno vlogo pri pripravi in oblikovanju otrokovih sposobnosti. Narava je tista, ki mu svetuje, kaj, kdaj in kako naj stori, ter ga vodi pri ustvarjanju lastnih “psihičnih organov”(v mislih imamo gibanje in jezik). Ko določeno občutljivo obdobje preneha intenzivno in dominantno delovati, se otrokove sposobnosti ne razvijajo več optimalno. 

Druga predpostavka govori o tem, da imajo otroci posebno obliko uma, ki je drugačna od tiste, ki jo imajo odrasli. To je nezaveden in srkajoč um, ustvarjalec človeške narave in njegove kulture, gibanja, jezika, misli, ljubezni. Otrok ne ustvarja in sprejema naključno, ampak preko strogega in urejenega “vodiča”. Sledi stalnim zakonom, ki vladajo razvoju, in pri tem upošteva  čas  manifestacije nekega pojava in njegovo eksplozijo. Zaradi samega dejstva, da živi, se otrok nauči oziroma vsrka in si prilasti vse, kar okolje ponuja njegovi pozornosti.

Montessori učitelj deluje z utemeljenim upanjem, da vsakega posameznika narava pokliče k uresničitvi lastnega psihičnega razvoja glede na načrt, ki ga sama vnaprej pripravi.  Učitelj zato ne sodi otrokovih rezultatov, ampak proučuje vzroke, ki preprečujejo oziroma upočasnujejo primerne odzive otroka, jih opazuje in skuša razumeti in spremeniti okoliščine, ki ovirajo normalen razvoj. Zato v hiši otrok nima središčne niti stranske vloge: je blizu otroku, ki potrebuje njegovo prisotnost, se usede na mali stol zraven njega, ga nežno ogovori, ne da bi se pri tem dvigal s telesom nad otroka in uporabljal govorico odraslih. Otroku pomaga, mu poenostavlja delo, je organizator in opazovalec psihičnega in kulturnega življenja otroka. To terja od učitelja, da pripravlja različne materiale, organizira in skrbi za kotičke, kjer bo potekalo kreativno delo otrok, in pripravlja pogoje za samostojno učenje otrok.

Materiali Montessori so glavno orodje metode in učitelj je posrednik med otrokom in materiali. Skrivnostne informacije in neraziskane rešitve, ki jih materiali vsebujejo, otroke privlačijo. S tem omogočajo duhovno rast, saj otrok z materiali vadi lastne čute in inteligenco. S proučevanjem strukturiranih materialov otroci ugotovijo, kako delajo in razmišljajo, pridejo do hipotez, domnev in rešitev, kako razvrščajo, rešujejo probleme in spreminjajo lastne miselne predstave. V tem smislu ima gradivo Montessori metakognitivno vrednost, ki je skorajda odsotna v drugih materialih in tehnikah učenja. Poleg tega se otroci zavedajo, da gradijo lastno znanje z združevanjem novih informacij s tistimi, ki jih že imajo, raziskujejo in izbirajo strategije, tudi alternativne, da usvojijo nek pojem, neko matematično operacijo, nek tekst, tudi pesniški. Ker je njihovo delo zelo osebno, otroci eksperimentirajo in gradijo občutek lastne avtonomije in identitete.
Jasno je, da je material Montessori vedno in nujno odprt za proučevanje in inventivnost učitelja, ki eksperimentira in kreira nova sredstva, ki morajo biti skladna z načeli metode.